Fala ambasadorka Ivanka Rovtar

Ivanka Rovtar je rojena 23. 4. 1957 v Topoljah. Topolje so vas z 10 hišami v Selški dolini. V Selcih pod cerkvijo se na desni strani odcepi cesta, kjer se po 2,5 km pripelješ do vasi Topolje. Cesta pelje naprej v vas Zabrekve in naprej na sv. Mohor, kjer stoji majhna cerkev. Ima dva brata in dve sestri. Vseh pet bratov in sester ima skupaj 29 otrok. Ona ima štiri, tako da je pod povprečjem.
Osnovno šolo je obiskovala v Železnikih, nato je naredila še srednjo ekonomsko v Kranju in se potem zaposlila. Pri 22 letih se je poročila, z možem sta začela graditi hišo v vasi Ševlje – to je tudi Selška dolina – kamor so se preselili leta 1982 in tako zdaj živi tukaj že kar lepo število let. Omeni še to, da je to zelo blizu Dolenje vasi, kjer živijo skakalci bratje Prevc.
Po končani srednji šoli se je zaposlila v podjetju Peks Škofja Loka in tam vztrajala vseh 38 let do upokojitve. Delala je v računovodstvu. Kot je že omenila, je štirikrat šla na porodniško – leta 1980, 1981, 1987 in 1994. Na tak način je za nekaj časa zamenjala okolje. Sta pa imela z možem 20 let abonma v vrtcu.
Upokojila se je leta 2013. Takrat se ji je življenje precej spremenilo – ni več živčnega hitenja zjutraj od doma in popoldne nazaj. Zjutraj vstane okrog 6. ure, ampak ima čas piti kavo, lahko tudi eno uro. Zraven reši še kakšen »sudoku« ali križanko ali kaj prebere.
Peče po malo vse od konca osnovne šole. Doma je mama redno pekla kruh vsak teden kakšnih 5 hlebcev v krušni peči. Tega ni nikoli delala. Je pa pomagala, ko se je pekla potica ob praznikih, ko so se cvrli krofi v pustu, ob nedeljah so tudi spekli kaj sladkega. Včasih so dekleta pomagala pri peki peciva, ko je bila v vasi kakšna ohcet. Takrat se je naučila delati breskvice in te še sedaj naredi parkrat na leto, in sicer zelo lepe in okusne. S peko tort se ne ukvarja. Kruh je začela peči bolj redno, ko se je upokojila. To je dobrina, ki jo rabiš vsak dan, imela je več časa, tudi cenovno je ugodneje in še lepo diši po hiši. Največkrat peče takega, kot ga bo spekla sedaj. Včasih ga naredi samo iz bele moke, včasih doda semena. Pred kakšnim letom se je udeležila tečaja peke pekovskega peciva v Biotehniškem centru v Naklem. Z njim je bila res zadovoljna. Bistvo tečaja niso bili recepti, ampak postopek. Zdaj večkrat dela tudi bombete, štručke, makovke, grisine, mlince. Je pa tako s to peko, da ne sme preveč peči, ker potem tudi sama preveč poje.
Razpis za to tekmovanje je zasledila v Nedeljskem dnevniku. V soboto zjutraj je listala časopis, ko je to prebrala. Kar na hitro se je odločila, da pošlje recept. Recept ni zahteven, sama ga je popravljala večkrat, zdaj peče kruh po tem receptu in vsi ga imajo radi. Poslala ga je tudi z namenom, da ga mogoče še kdo uporabi. To je kruh za vsak dan, se ji zdi, da se ga ne naveličaš. Uporablja moko tip 500, ki jo ima zmeraj doma. Z dodatkom ržene moke je kruh dalj časa svež. Kakorkoli pravijo, da bela moka ni zdrava, je mnenja, da tudi škoduje ne, če ješ kruh v nekih normalnih mejah.
Dela ji nekako ne zmanjka. Zraven hiše imajo vrt, ki ji je tudi v veselje in nikakor v breme. Ravno prav je velik, da se na njem spočije. Mož redi zajce, vso travo okrog hiše pokosi s koso, nič ne ropotajo s kosilnico. Imajo nekaj jablan, hruško, breskev, slivo, grozdje, nekaj ribeza. Ravno toliko, da je za sproti nekaj sadja. Ima pa zdaj čas, da predela, kar ostane. Spomladi začne nabirati rožice za »jagermeister«, poleti nabira borovnice, jeseni gobe. Poskuša biti tudi čim bolj aktivna, precej hodi peš. Ima to prednost, da je takoj za hišo gozd, samo čevlje obuje in palice vzame, pa gre na pohod za kakšno uro. Upam, da bo zdravje služilo, da bo čim dalj časa tako.
Toliko o njej. Ni si mislila, da bo morala kdaj kaj takšnega pisati. Je pa vseeno vesela, da je bil kruh tudi Slončku všeč. Lep uvod v praznovanje njene okrogle obletnice.