Fala ambasadorka Tinca Vomer

Tinca Vomer je rojena 05. 09. 1991. Po izobrazbi je diplomirana organizatorka gostinstva in turizma.
Zaposlena je v Trgovini in Gostinstvu »Uran«, Janževski Vrh 75, 2363 Podvelka.
Je nasmejana in komunikativna, rada išče nove izzive, rada je med ljudmi in rada pomaga ljudem;
Njene zivljenjske vrednote so spoštovanje do njenih najbližjih kakor tudi do vseh ljudi, ki jih srečuje na svoji poti, poštenost, delavnost, v vsaki situaciji (tudi slabi) skuša iskati pozitivne stvari;
Družina ji zelo veliko pomeni, zato z veseljem opravlja delo v manjšem družinskem podjetju. Ima še dve starejši sestri, s katerimi so velike zaveznice. Tudi z bratranci in sestričnami ter ostalimi sorodniki se dosti srečujejo.
Kjer koli je bila (pa naj je bilo to povezano z njenim delom ali pa samo z njenim prostim časom) je navezala prijateljske stike, ki jih še zdaj redno neguje. Ampak tiste prave prijateljice pa lahko prešteje na eno roko, tako kot najbrž vsakdo od nas.
Veliko mi je in ji še vedno pomeni zmaga za avtorsko jed na tekmovanju za najboljši štajerski ulični prigrizek (čemaževi vlivanci v objemu rdeče pese). Pred tem so imeli predizbor na šoli, kjer so jih ocenjevali vrhunski strokovnjaki v gostinski stroki: g. Janez Bogataj, g. Uroš Mencinger, g. Janež Bratovž, g. Slaviša Amidžić.

Kot dijakinja in študentka je kulinarično znanje in izkušnje iskala pri različnih, njej zelo ljubih strokovnjakih v kulinariki: Staž pri g. Janezu Bratovžu, priznanem kuharskem mojstru in njenem slovenskem idolu; Kuhanje z ga. Ano Roš; Kuhanje z g. Borotum Jovanom; Predstavljanje slovenske kulinarike v Srbiji; delovna praksa v Slovenskih hotelih (Habakuk, Arena, Bellvue, Draš, Kempinski, Livada). Svoje delovne izkušnje je pridobivala tako v Sloveniji kot v tujini, saj je znanje kot študentka iskala tudi v nemškem hotelu Untere Muhle. Vsako izkušnjo v svoji stroki si šteje v čast, kajti vse to jo bogati z znanjem in z izkušnjami.
Ponosna je, da je lahko sama (na potovanju) podoživela vrhunsko kulinariko v Claridges hotelu v Londonu in si ogledala tudi njihovo kuhinjo.
Veliko samozavesti in pa zagotovo tudi izkušenj pa si je pridobila tudi s sodelovanjem v kuharskem šovu z Binetom Volčičem »Gostilna išče šefa«.
Njen največji hobi in njena strast je kuhanje. Že od malih nog se je vrtela s kuhalnico okoli svoje babice, ki je bila odlična kuharica. Njeni hobiji so še igranje violine, zelo rada pa hodi tudi v hribe.
Svoj dan preživi nekako takole: Ko zjutraj vstane, najprej nahrani svoje živali. Doma imajo pravi mini živalski vrt, ki ga sestavljajo: pujsek Edi, koza Agata, mucek Sten, kužek Aron, zajčki, kokoške in ovčke. Zaposlena je v manjšem družinskem podjetju, kadar pa ima čas, zelo rada za domače skuha kosilo. Pred tremi leti so družinsko obnovili tudi 200 let staro Kovačijo pri Kovaču – kulturno dediščino kraja, kjer vodi oglede in predstavitve.
V življenju se veseli uresničevanja sanj, da dela to, kar jo veseli in da ima ob sebi ljudi, ki ji veliko pomenijo.
Njeni strahovi so izguba najbližjih.
Vzornik je g. Janez Bratovž in g. Rene Redzepi
Pri ljudeh ceni poštenost in prijaznost. Ne mara zahrbtnosti.
Peči je začela kot mala punčka, ko je skupaj z babico ustvarjala sladice in ostale jedi. Bila je odlična kuharica in po njej ima tudi izostren okus.
Rada se spominja svoje babice in v njihovi domači zakladnici spominov je kar nekaj receptov, napisanih z njeno skrbno roko. Ob tem pa rada sprašuje za recepte tudi starejše gospodinje v njihovi okolici, kako so nekoč pekli kruh. Njihove recepte pa potem priredi nekoliko po svoje.
Od pekovskih izdelkov najraje peče kruh in ponosna je, da je okusen tudi drugim. Peče ga za svoje prijatelje (in njihove prijatelje).
Pri peki kruha ji je najtežje oblikovanje, saj si želi, da bi vsak hlebec vabil že s svojo obliko in izgledom.
Doslej še ni sodelovala na tekmovanju, kjer bi ocenjevali kakšen njen pekovski izdelek. So pa njeni domači in prijatelji ter znanci velikokrat pokušali njen kruh. Bili so strogi ocenjevalci. Že kar nekaj časa pa si je želela, da bi pridobila mnenje ali pa tudi kritiko nekoga, ki je ne pozna. Ko je zagledala natečaj FALA Slončka, je v trenutku začutila, da je to tisto, kar potrebuje za korak naprej. Tudi zaradi tega ji ta preizkušnja pomeni tako veliko in zelo, zeloooo je ponosna, da je prišla v finale. Vesela je, da se je prepoznala njena strast in ljubezen do peke kruha, da je Fala Slonček prepoznal to, da prav v vsak hlebec da delček sebe, svojo energijo, svoje navdušenje.
Na samo tekmovanje se pravzaprav razen tega, da je bilo v njej neskončno veliko adrenalina, ni posebej pripravljala. Svoj kruhek je spekla enostavno tako, kot ga peče vedno, s Slončkom Fala in vsem, kar spada zraven in kar je napisala v svojem receptu.
Zmaga – to je seveda nekaj, o čemer ta trenutek le sanja. Če pa bi sanje postale resničnost, pa bi to zanjo zagotovo pomenilo tisti korak naprej, ko bi (tudi po zaslugi Fala Slončka) v svojo poklicno pot dodala tudi peko kruha. (in čisto potiho, zagotovo bi tudi v prihodnje iskala natečaje Fala Slončka, ki bi ji pomagal poiskati tisto kvaliteto izdelkov, ki bi zadovoljili tako njene odjemalce kot tudi njega).